Zgodba o Hachiko je na Japonskem tako znana in priljubljena, da jo otroke že desetletja učijo kot primer predanosti in zvestobe, za katero si morajo prizadevati. O tem psu sta posneta tudi dva filma, eden je izšel leta 1987, drugi pa leta 2009.
Hachikovo življenje pred tragedijo
Hachiko je japonski pes Akita Inu. Njegovo ime pomeni "osmi" in za razliko od "sedmega" (Nana) simbolizira srečo. Hachiko se je rodil v prefekturi Akita 10. novembra 1923. Človek, na čigavi kmetiji se je rodil ta psiček, ga je dal Uenou Hidesaburu, profesorju kmetijstva, ki je leta 1924 poučeval na tokijski univerzi.
Hachiko se je zelo hitro navadil na svojega novega mojstra. Spremil ga je do postaje Shibuya, od koder je Ueno odšel v službo, po koncu delovnega dne pa ga je srečal na vhodu na isto postajo in se z lastnikom odpravil domov. Potniki, ki so se vsak dan vozili po profesorjevem vlaku, pa tudi delavci na postajah in prodajalci, so bili vajeni, da so profesorja in njegovega psa vedno videli skupaj.
21. maja 1925 se profesor Ueno ni vrnil domov. Ko je bil na univerzi, je imel srčni napad in zdravniki ga niso mogli rešiti. Tistega dne Hachiko ni čakal svojega gospodarja. Na postaji je ostal do večera, nato pa je šel prenočiti na verandi do profesorjeve hiše.
Kako je Hachiko umrl
Sorodniki in prijatelji profesorja Uenota so psa poskušali peljati domov, da bi poskrbel zanj, toda Hachiko je vsak dan tekel na postajo in tam ostal ter čakal na svojega gospodarja. Potniki in delavci na postaji Shibuya so kmalu izvedeli, kaj se je zgodilo z Uenom. Razumeli so, da za Hachiko ni več mogoče najti drugega lastnika, in bili presenečeni nad zvestobo psa, ki je vsak dan preživel veliko časa na svojem običajnem mestu v upanju, da se profesor kmalu vrne. Ljudje so Hachiko hranili, mu prinesli vodo, skrbeli zanj.
Leta 1932 so novinarji izvedeli žalostno zgodbo o psu, zgodba o Hachiko pa se je pojavila v časopisih. Dve leti pozneje so zvestemu prijatelju profesorja Uenota postavili spomenik, pri njegovi postavitvi pa je bil prisoten tudi pes sam. Žal je bil med vojno ta spomenik stopljen, vendar je bil leta 1948 ponovno izdelan in postavljen.
Zgodba o psu, ki je zvesto čakal na vrnitev lastnika, je osvojila srca Japoncev. Na stotine ljudi je prišlo na postajo Shibuya, da bi psa videlo na lastne oči.
Hachiko je svojega gospodarja čakal na postaji 9 let. Umrl je marca 1935. Vzroki za njegovo smrt so rak v zadnji fazi in okužba srčnih glist s filarijami. V tem času je njegova zgodba postala tako znana, da je bila na Japonskem razglašena žalost, po sežiganju pa je bil Hachiko sam pokopan na častnem mestu na pokopališču hišnih ljubljenčkov.
